Poznati Jezusa

Poglejmo si Jezusova učenja o lastni identiteti, kaj je rekel o samem sebi …

Če ste svoje življenje predali Jezusu, potem imate oseben odnos z Njim. To je čudovit začetek! Način, kako razvijamo prijateljstvo z Njim je, da ga poskušamo bolje spoznati.

Najboljši način, kako spoznati Jezusa, je, da si v Evangelijih preberemo Njegove trditve o samem sebi. Evangeliji zajemajo prve štiri knjige v Novi zavezi in nam govorijo o »veseli novici« (kar dobesedno pomeni beseda Evangelij) – o Jezusu Kristusu. Evangeliji so bili napisani v prvem stoletju našega štetja in so bili zasnovani na pričevanjih očividcev Jezusovih sledilcev.

Jezus je bil rojen v 4. ali 5. stoletju pred našim štetjem (koledarji si niso enotni). Od sedmega stoletja pr. n. š. je bil Izrael nenehno pod tujo okupacijo, zato so si Judje zelo prizadevali, da bi ohranili svojo narodno identiteto. V vsakem zvestem Judu je tlelo upanje, da se bo nekega dne pojavil Mesija, ki bo ovrgel rimsko nadvlado. Izraz Mesija izvira iz hebrejske besede, ki pomeni maziljeni, in Kristus ni Jezusov priimek, temveč naziv.

Večina evangelijev je posvečena trem letom, ki jih je Jezus preživel ob Galilejskem jezeru v severnem Izraelu. Pripovedujejo nam o življenju in učenju edinstvene osebe. Jezus je, kot nam razlagajo evangeliji, izkazoval svojo božansko moč s tem, da je zdravil bolne, slepe in hrome, obujal mrtve, hodil po vodi in z besedo umiril nevihto na morju. Jezusova učenja niso vsebovala legalizma in čistunstva, ki sta tako pogosto označevala takratni judaizem. Jezus je postal neverjetno popularen pri množicah ob Galilejskem jezeru.

Ves čas svojega delovanja je Jezus usmerjal ljudi k sebi. Množice so si želele političnega osvoboditelja. Religiozne strukture pa so si želele biti prepoznavne po svoji moči in zunanji pobožnosti. Jezus se ni uklanjal ne eni ne drugi skupini.

Raziščimo štiri dogodke v Janezovem evangeliju, da ugotovimo, kaj je Jezus trdil o sebi.

Janezov evangelij, 5. poglavje: Jezus uči, da je Bog njegov Oče.

V petem poglavju Janezovega evangelija je bil Jezus od judovskih verskih voditeljev okaran, ker je na sobotni dan (judovski dan počitka) ozdravil invalida. Že najmanjši napor na ta dan je pomenil prekršitev Božje zapovedi, da se sobotni dan ohrani kot dan počitka. Skozi stoletja so verski voditelji oblikovali natančen seznam, kaj vse je na ta dan dovoljeno. Jezusova dejanja so ogrožala njihova natančno izdelana pravila.

Jezus je branil svoja dejanja ozdravljenja na sobotni dan z razlago, da Bog, ki je stvarnik in ohranjevalec vsega vesolja, ki nikoli ne počiva, temveč nenehno deluje. Ta isti Bog vedno dela dobro, kar je razvidno v človeški zgodovini. Rekel je: »Moj Oče vedno dela vse dobro in jaz le sledim njegovemu zgledu.« Zaradi tega, ker ni spoštoval zakonov glede sobote in ker je govoril o Bogu kot o svojem Očetu ter se na tak način delal enakega Bogu, so ga želeli judovski voditelji čim prej ubiti (Janez 5,17–18).

Judje so njegove izjave smatrali kot skrajno bogokletstvo. Skozi stoletne okupacije tujih narodov so mnogi judje veliko pretrpeli, ker so častili Jehova in ostajali zvesti enemu in edinemu Bogu. Le kako se lahko sedaj Jezus, ki je pravoveren jud, sploh enači z Bogom?

Janezov evangelij, 8. poglavje: Jezus uči, da je vedno obstajal.

Le tri poglavja pozneje se Jezus ponovno pogovarja z judovskimi voditelji. Bil je v Jeruzalemu za šotorski praznik, ki so ga judje obhajali v spomin, ko je Bog dal Mojzesu in izraelskemu narodu navodila glede njihovega potovanja iz Egipta v obljubljeno deželo.

V pogovoru z njimi je Jezus podal nekaj trditev. Rekel je, da je luč sveta, da lahko ljudi osvobodi greha in da vsakdo, ki veruje vanj, ne bo umrl. Judovski voditelji so bili ponovno zgroženi nad temi, po njihovem mnenju, pretencioznimi izjavami. Tokrat so se odločili, da bi ga raje osmešili in s tem pokazali na njegove nekonsistentne izjave. Celo Abraham, ustanovitelj judaizma, ni nikoli trdil, da je nesmrten, torej kako lahko Jezus kaj takega trdi zase? Jezus jim je odgovoril: »Vaš Oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil.« Judje so mu tedaj rekli: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: preden se je Abraham rodil, jaz sem.« Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj … (Jn 8,56–59).

Njegove izjave so bili še toliko bolj razburljive, ker je uporabil izraz »Jaz sem«. V Stari zavezi je zapisano, da je Mojzes medtem, ko je pasel ovce v puščavi, zagledal goreč grm. Ko se mu je približal, je nenadno iz njega spregovoril Bog in naročil Mojzesu, naj se vrne v Egipt in izpelje Izraelce iz suženjstva. Bog je zagotovil Mojzesu, da bo z njim.

Mojzes je nato vprašal Boga, kaj naj reče ljudem, kdo ga pošilja. Bog je odgovoril: »Jaz sem, ki sem. Tako reci Izraelovim sinovom: »›JAZ SEM‹ me je poslal k vam.« (2 Mz 3,14) JAZ SEM ni bila le neka nalepka za Boga, temveč je želel Bog s tem pokazati na svojo popolno sposobnost, da reši Izraelce suženjstva. Jezus je to isto ime in moč pripisal sebi.

Janezov evangelij, 10. poglavje: Jezus uči, da je enak Bogu.

Ta tretja trditev je zapisana v desetem poglavju Janezovega evangelija. Takrat so obhajali praznik tempeljskega posvečenja oziroma hanuke. Jezus je bil ponovno v Jeruzalemu. Med množico in verskimi voditelji je vršalo vprašanje: »Bo Jezus oznanil, da je on Mesija?« Tradicija je vedno učila, da bo Mesija nekega dne razodet na tem prazniku.

Judovski voditelji so se zbrali okoli Jezusa in ga vprašali, ali je On Mesija. Morda je bila to zgolj iskrena radovednost, bolj verjetno pa je, da so Jezusu poskušali nastaviti past, da bi rekel nekaj, za kar bi lahko zahtevali njegovo aretacijo in usmrtitev.

Namesto da bi jim dal Jezus neposreden odgovor, jim je rekel, da jim je že povedal, kdo je, pa mu niso verjeli: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj… Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh … Jaz in Oče sva eno.« Ponovno so judovski voditelji pograbili kamenje, da bi ga ubili. Jezus jim je rekel: »Veliko dobrih del, ki izhajajo iz Očeta, sem vam pokazal. Zaradi katerega od teh me hočete kamnati?« Judje so mu odgovorili: »Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.« (Jn 10,27–33)

Janezov evangelij, 11. poglavje: Jezus uči, da daje večno življenje.

Lazar, dober Jezusov prijatelj, je zbolel. Živel je v Betaniji, le dve milji proč od vzhodne strani Jeruzalema. Jezus pa je bil v tem času precej oddaljen od vzhoda, saj je služil v bližini reke Jordan. Potem ko je slišal novico o Lazarjevi bolezni, je počakal še dva dni, preden je odpotoval. Preden je prispel do Betanije, je bil Lazar že mrtev in pokopan.

Marta, Lazarjeva sestra, mu je prišla naproti in vzkliknila, da bi njen brat še živel, če bi le prej prispel. Na to ji je Jezus odgovoril: »Tvoj brat bo vstal.« Marta pa je odgovorila: »Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji sin, ki prihaja na svet.« (Jn 11,42)

Jezus se je premaknil h grobu v jami, kjer je bil Lazar pokopan. Jezus je na glas molil in se zahvalil svojemu Očetu, ker ga vedno usliši: »Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« (Jn 11,42) Ko je zaključil z molitvijo, je ukazal Lazarju, naj zapusti grob, in mrtvec je prišel ven, še vedno obdan z mrtvaškimi povoji in prtom.

Kaj pomenijo Jezusove trditve o Njegovem Božanstvu?

Jezus je na prvi vtis podal kar nekaj skrajnih izjav: enakost in enost z Bogom, svoj večni obstoj in da je izvir večnega življenja. To niso izjave navadnega smrtnika (vsaj takega pri zdravi pameti ne). Jezus je ravno tako trdil, da ima končno avtoriteto nad vso zemljo, da se bo nekega dne vrnil in sodil svet, da lahko odpušča grehe in da je On edina pot do Boga. Rekel je, da daje življenje in da je edini, ki lahko zapolni človeško praznino v srcu. Samega sebe je imenoval Božji Sin, ki je starozavezni preroški izraz za Mesijo. Drugim je dovolil, da ga častijo, čeravno je bilo judom zapovedano, da lahko častijo le Boga.

Med sodnim procesom pred križanjem so judovski voditelji dejali rimskemu guvernerju Pilatu: »Mi imamo Postavo in po Postavi mora umreti, ker se je delal Božjega Sina.« (Jn 19,7)

C.S. Lewis, profesor literature z Univerze v Cambridgeu, ki je sam prehodil dolgo pot od skepticizma do krščanstva, je nekoč dejal: »Rad bi vsakomur preprečil, da bi izrekel tisto trapasto misel, ki jo ljudje tako pogosto izrečejo o Njem (Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega moralnega učitelja, vendar ne sprejemam njegove trditve, da je on Bog.) To je ravno tisto, česar ne bi smeli reči. Človek, ki bi bil le človek in bi govoril reči, kakršne je govoril Jezus, ne bi bil velik moralni učitelj. Bil bi bodisi norec – na isti ravni s človekom, ki se ima za mehko kuhano jajce – bodisi peklenski hudič. Odločiti se morate, ali je ta človek to, kar pravi, da je – Božji Sin. ali pa je pravi norec oziroma še kaj hujšega.« (Odlomek iz knjige Golo krščanstvo, C. S. Lewis, stran 62; izvirnik: Mere Christianity)

Jezusovo življenje in učenje sta nekaj enkratnega

Izmed vseh ustanoviteljev poglavitnih religij je edino Kristus trdil, da je Bog!

Abraham, Mohamed, Konfucij, Buda – nihče izmed njih ni trdil, da je Bog. Recimo Buda je na koncu svojega življenja svojim učencem povedal, naj si ga ne trudijo zapomniti, temveč naj si raje zapomnijo njegovo učenje o poti razsvetljenja.

Vsakega izmed teh ustanoviteljev svetovnih religij bi se dalo ločiti od njihovega učenja, pa njihova vera ne bi utrpela nikakršne škode. V nasprotju z njimi je krščanstvo zgrajeno na Kristusu: kaj je storil in kdo je trdil, da je. Njegovo učenje je skoraj sramotno usmerjeno zgolj v samega sebe. Kaj drugega bi sicer lahko rekli o osebi, ki trdi: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.« (Jn 14,6). Če pa so Jezusove trditve resnica, potem so njegove besede polne upanja. Potemtakem lahko poznamo Boga, ker je Jezus Bog.

Popolnoma Bog in popolnoma človek

Jezus Kristus ni samo popolnoma Bog, je tudi popolnoma človek. Izkušal je lakoto in žejo, osamljenost, bolečino izdaje in zavrnitev. Pretrpel je ponižanje, ko je gol visel na križu. Jedel je pravo hrano, točil prave solze ob smrti svojega prijatelja in izgubil pravo kri med križanjem. Celo njegovo vstajenje je bilo fizično. Jezus Kristus je bil pravi človek. Kaj pomeni za nas, da je bil Jezus pravi Bog in pravi človek?

1. Ker je Jezus Bog, je vreden našega čaščenja.

Z njim bi morali ravnati kot z Bogom, torej z vso častjo in spoštovanjem. Jezus ni le naš prijatelj, On je naš Gospod.

To pomeni, da mu dovolimo, da usmerja vsako področje našega življenja: ne le naše religiozno čaščenje in oboževanje, temveč tudi našo kariero, družino, finance, odnose in držo. Poznavanje Kristusa bi moralo vplivati na naše odnose z drugimi in tudi na to, kaj gledamo po televiziji. Predajanje kontrole nad temi rečmi Kristusu ni to, kar nas bo pripeljalo v nebesa, temveč je popolna predaja kontrole Kristusu, posledica našega odziva na večni odnos, ki ga imamo z Njim. On je vaš vsemogočni Gospod, ljubite in častite Ga.

2. Ker je Jezus Bog, je zmožen poskrbeti za vse naše težave.

Nič ni takega, s čimer se soočamo, česar Bog ne bi mogel premagati. Jezus je »JAZ SEM«, ki lahko vse stori. Jezus pravi, da tistim, ki ljubijo Boga, vse služi v dobro (Rim 8,28). Pravzprav On lahko stori »več kot ga sploh lahko prosimo ali si mislimo.« (Ef 3,20) Upam, da boste medtem, ko boste čedalje bolj spoznavali Jezusa, obenem tudi ugotavljali, da ima moč izpolniti vse, kar je obljubil.

3. Ker je Jezus Bog, nas lahko spravi z Bogom.

Jezus je več kot prijatelj. Je naš Odrešenik.

4. Ker je Jezus pravi človek, lahko sočustvuje z našimi potrebami in težavami.

Vse, kar prestajamo, On lahko razume: »Ker je on sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim.« (Hb 2,18) Ker je živel med nami, popolnoma razume, kako se počutimo.

5. Ker je Jezus pravi človek, s tem potrjuje našo človeškost.

Boljši kristjani ne postajamo s tem, da se odrekamo svoji človeškosti. Bog nas je ustvaril po svoji podobi in želi, da uživamo življenje z vsemi zmožnostmi, ki nam jih ponuja.

Vsakemu izmed nas je dal talente in sposobnosti, katere želi, da razvijamo.

Če sledite Kristusu, še ne pomeni, da boste zaradi tega vedno zdravi in bogati, vsekakor pa boste modrejši!

Prišla bodo tudi osebna odrekanja. Morda se boste morali odreči nečemu, kar vam godi: staremu načinu življenja, poklicni poti, finančnemu uspehu, celo svojemu življenju. Kljub vsemu dovolite, da Jezusova učenja prevzamejo vaše življenje, naslonite se Nanj. To je to, kar dela življenje čudovito.

(1) C.S. Lewis, Mere Christianity (New York: Macmillan, 1952), pp55-56. Used by permission.

Imam vprašanje …

Pošlji stran prijatelju …