Kako nas Bog spreminja?

Občasno vsi mi vidimo določena področja v življenju, s katerimi se bojujemo, področja, za katera bi si želeli, da bi bila drugačna. Morda so to moralni neuspehi ali navade, ki so nam vzele pogum.

Kako želi Bog, da stopimo do teh področij? Ali obstaja način, da bi našli svobodo in resnično spremembo? Da. Tisto, kar sem jaz spoznala o Božji milosti, je močno spremenilo moje življenje. In verjamem, da lahko močno vpliva tudi na vaše.

Kaj vam pride na misel, ko slišite besedo milost? Mislim, da je najboljša opredelitev, ki sem jo našla, nastala pod peresom Josepha Cooka, ki je napisal tako: »Milost je nič več ali manj kot obraz, ki ga ljubezen nosi, ko sreča nepopolnost, šibkost, neuspeh, greh.«1

Kaj je milost?

To je ta kakovost v srcu Boga, ki mu povzroča, da se ne ukvarja z nami po naši grehih ali pa da ukrepa proti naši krivdi. To je Božja zvestoba do nas, tudi ko mu nismo zvesti. Bog je pripravljen, da se odzove, in sicer ne glede na zasluge. To je nezaslužena zasluga.

Božja milost izliva ljubezen, prijaznost, naklonjenost vsem, ki Mu bodo zaupali. Morate biti v odnosu z Njim, da lahko sprejmete Njegovo milost.

Mi najbolj potrebujemo Božjo milost, ko se zavemo, da določeni deli našega življenja niso ustrezni, kot so recimo slabe odločitve, navade, vedenja, katerih se sramujemo, območja, za katera želimo, da bi jih Bog spremenil, vendar se bojimo Njegove obsodbe. Če smo sprejeli Kristusa v naše srce, smo bili razglašeni za Njegove, odpuščeno nam je in zdaj smo pod Njegovo milostjo. To je Njegova milost, ki nas osvobaja in nas spreminja. To je razlog, zakaj je tako pomembno vedeti, kaj pravi Sveto pismo o Božji milosti.

Vsi se zavedamo, da je v naši notranjosti dober in slab del. Vsi imamo del, za katerega si želimo, da bi ga videl ves svet. In po drugi strani je del nas tak, da bi ga najraje skrili – to so stvari, ki se jih sramujemo.

Živimo v kulturi, ki je usmerjena proti samoizboljšavi. Z analizo samega sebe smo porabili veliko časa in energije ter poskušali ugotoviti, kako naj bi izboljšali slabi del sebe; gremo po nakupih ali v telovadnico in se osredotočimo na čas, energijo in denar kot sredstva za izboljšanje, ker menimo, da je to slabi del. In tega dela ne moremo izboljšati ali pa ga še nismo izboljšali, zato ga poskušamo skriti.

Skrivanje v sramoti

Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko ste začenjali nekoga spoznavati in ste si globoko v sebi rekli: »Upam, da ne izve tega o meni«? Ali pa ste dobremu prijatelju rekli: »Prosim, nikomur ne povej tega o meni.« Ko vstopamo v naš odnos z Bogom, lahko mislimo, da je prav tak kot mi. Menimo, da moramo svoj slabi del skriti od Njega. Vendar če smo poskušali skriti nesprejemljive dele naše osebnosti, lahko izgubimo stik s samim seboj in tudi stik z Bogom.

Bog ni tak. Njegove poti niso kot naše. On ni tak, da bi sprejel dober del, slabega pa zavrnil. On nas vidi kot celovite osebnosti in ne kot razdvojene osebnosti. Pravi: »Ne poskušaj izboljšati svojega slabega dela, saj je nemogoče. Ne glede na to, koliko bolje lahko to narediš, ne bo nikoli dovolj dobro, ker sem Jaz popoln. Daj mi svoj dobri in slabi del ter dovoli mi, da te naredim celega.«

Kako lahko doživljamo Božjo milost?

Težko je razumeti milost, ne da bi razumeli zakon. Vidimo popolni Božji zakon, Njegove ukaze, kako želi, da živimo ... In pogosto tega ne dosegamo. Kaj naj naredimo z zakonom oziroma z Božjimi ukazi? Zakon je kot ogledalo za nas. Ko pogledate v ogledalo, lahko vidite velike madeže umazanije na obrazu, za katere sploh niste vedeli, da so tam. Ogledalo se ne more znebiti umazanije, ampak ste pa res veseli, da ste se pogledali v ogledalo, preden ste odšli skozi vrata. Na enak način Božji zakon razkriva naše pomanjkljivosti oziroma grehe in hvaležni smo, da jih vidimo tako, da jih lahko prinesemo k Bogu in Bog se lahko spopade z njimi skozi svojo milost. Galačanom 3,24 pravi: »To se pravi, da je postava za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere.« Ko pridemo k Kristusu, vemo, da potrebujemo Rešitelja. Dejstvo je, da bomo do konca naših življenj vedno potrebovali Odrešenika.

Hebrejcem 4,13–16 pravi: »Ni je namreč stvari, ki bi bila nevidna pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor. Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala.«

Pridi k resnici in ponižnosti

Mi lahko doživljamo milost, ko pridemo k tronu milosti v resnici in ponižnosti. Nasprotje prihajanja v resnici je, ko poskušamo prikriti in ne pridemo k luči.

Iskrena bom, zato bom delila področje mojega življenja, ki ga moram prenesti k Bogu oziroma Njegovemu tronu milosti. Celotno področje hrane je bilo zame večna težava. Ne spominjam se, da bi bila kot otrok kadar koli debela, vendar se spomnim, da so se v srednji šoli moje prijateljice, ki so tehtale manj kot jaz, pritoževale, kako so debele. In sem si mislila: »Če one mislijo, da so debele, jaz pa tehtam več kot one, potem moram biti zares debela!« In mislim, da sem takrat tehtala okoli 54 kg. Spomnim se, da je začela hrana v tistem času postajati resen problem v mojem življenju. In razmišljala sem, česa ne smem jesti, kar me je še bolj spodbudilo, da sem jedla še več.

In mama mi je govorila nekako tako: »Mislim, da bi bolje izgledala v teh oblačilih, če ne bi tega jedla. Zakaj ne poskušaš izgubiti teže?« Celo k zdravniku me je peljala.

Ko sem šla na fakulteto, sem vedela, česa ne smem jesti, a sem šla vseeno po to hrano in jo nato skrila. V predal sem skrila celo Hershey čokolado in enkrat sem imela pod posteljo pol kilograma torte. In če mi je kdo rekel, da tega ne smem jesti, bi najraje pojedla še 10-krat več.

Blizu študentskega naselja smo imeli dve restavraciji s hitro hrano. Spominjam se, da sem šla v eno izmed teh dveh in si naročila hamburger s sirom, pomfri in napitek. Nato sem šla v avto in se odpeljala do druge restavracije, kjer sem enako naročila. Bilo me je sram, da bi si naročila več hrane na enem mestu, zato sem šla v obe. In če sem imela manj časa, sem šla v eno in rekla: »Pa poglejmo, jaz bi rada hamburger s sirom, pomfri in kokakolo.« Potem bi rekla: »Kaj je že on želel? Aha, saj res, on je želel hamburger, kokakolo in pomfri.« Delala sem se, kot da naročam za dve osebi. Ko sem prišla ven, sem pojedla vse. Ampak sem se skrila in lagala.

Svoboda pred skrivanjem

Ko pridem k Kristusu, me on sprejema takšno, kot sem. Postopoma oziroma šele z leti sem se ozdravela glede motenj prehranjevanja. V preteklosti sem bila kompulzivni jedec, toda z leti je Gospod umaknil kompulzivnost stran od mene.

Občasno se borim, in sicer še posebej s svojimi mislimi. Na primer: vedela sem, da bom govorila na veliki konferenci samskih v Keystonu v Koloradu in si mislila: »Do Keystona moram izgubiti težo.« Poskušala sem in ni mi prav uspelo. Pa sem si mislila: »Dobro, drugi ponedeljek bom začela.« In čas se je bližal, zato sem želela približno dva tedna pred konferenco še vedno shujšati okoli pet kilogramov. Še bolj kot sem se trudila, manj uspešna sem bila. Zaupala sem se dragi prijateljici: »Veš kaj, Kay, jaz sem res obupala glede moje teže. Ne gre mi ravno dobro. Pred odhodom v Keystone bi želela izgubiti okoli pet kilogramov.« Rekla sem ji, koliko kilogramov imam. Pogledala me je in mi odgovorila: »Ney, ali misliš, da te bodo imeli na tej konferenci raje, če boš tehtala nekaj kilogramov manj?« Kar cmok v grlu sem dobila in ji rekla: »Veš, Kay, nekaj je le v meni, ki res misli tako.« Pogledala me je in rekla: »Ney, rada te imam prav takšno, kot si. Vseeno mi je, koliko tehtaš.« In začela sem jokati. Moja prijateljica Kay mi je pokazala milost, ko sem se ponižala in ji povedala resnico. Veste, kaj? Našla sem novo notranjo motivacijo in izgubila nekaj kilogramov.

Kar zakon ne more narediti, je milost naredila. Hebrejcem 13, 9 pravi: »Zato je dobro okrepčati srce z milostjo.« Bog bo storil enako za nas, če bomo prišli odkrito k Njemu.

Poglejte v Evangelij po Luku 18,9–14, kjer je Jezus govoril o tej priliki. Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal naslednjo priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in dajem desetino od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv, meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, ki se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Pridi iskren in v veri

Če se ne ponižamo in ne sprejmemo Božje milosti, potem to ni odnos. Ko pridemo h Gospodu in mu povemo, kako na določenih področjih nismo uspešni, nam bo On pomagal v teh potrebah z Njegovo milostjo. Bog ne zahteva, da se spremenimo, ampak nas prosi, da pridemo k njemu iskreni in v veri, in da mu damo vse naše skrbi. (1 Peter 5,5–7)

Najbolj zdravi ljudje so tisti, ki vedo, kje jim ne uspeva. In namesto, da bi iskali izgovore, zakaj jim ne uspeva, lahko rečejo: »Gospod, bodi milostljiv do mene, grešnika.«

Farizeji so se trudili biti sveti in so se držali postave, ampak želeli so narediti vtis na druge. Jezus jih je imenoval »pobeljeni grobovi«. Na zunaj so bili v redu, znotraj pa so bili mrtvi; v svojih srcih so čutili grenkobo proti Jezusu. Šli so v ekstrem, da bi uveljavili zakon, da »se na soboto ne sme delati«. Ko je Jezus iz sočutja nekoga ozdravil na soboto, so ga zaradi tega kritizirali.

Včasih nam je lažje imeti odnos s postavo kakor odnos z Gospodom. In satan bi raje videl, da se osredotočimo na postavo (Božje zapovedi), kot pa da se osredotočimo na Gospoda.

Ali želimo izkusiti Božjo milost? K Njemu moramo priti v resnici in ponižnosti. V Jakobu 4,6 piše: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.«

Pred leti je prišla po seminarju do mene mlada ženska. Njen obraz je bil zelo temačen in videti je bila zelo otežena in obsojena. Ko sva se začeli pogovarjati, sem razbrala, da je Jezus v njenem življenju, ampak da ima navado, katere se je zelo sramovala. Vedno znova se je poskušala te grde navade znebiti, ampak brez uspeha. Ni mogla odnehati. Ne glede na vse njene zaobljube in poskuse se te navade preprosto ni mogla povsem znebiti; ko se je ta navada ponovila, se je počutila grozno in obsojeno. Razložila sem ji, da je satanu všeč, kadar grešimo, da nas rad opominja o naših grehih in nas s tem obsoja. Vprašala sem jo, če je že kdaj dala ta greh Gospodu. Rekla je, da ne. Tako zelo jo je bilo sram, da še nikoli ni dala tega greha Gospodu.

Rekla sem ji: »Naslednjič, ko se to zgodi, želim da te tvoj greh spomni na Božjo ljubezen, namesto da se izoliraš od drugih in počutiš obsojeno.« Rekla sem ji, naj naslednjič, ko je v tem procesu, posveti luč na ta greh in reče: »Gospod, hvala, da ti pripadam. Gospod, hvala, da me ljubiš. Gospod, kri Jezusa Kristusa me očisti vsega greha. Gospod, vem da grešim, ampak brez tvoje pomoči ne morem nehati grešiti. Gospod, svojo voljo in sebe dajem na tvojo stran in stran tvoje Besede. Ali mi boš po svojem Duhu pomagal in spremenil v meni, česar sama ne morem?«

Molila sem z njo in skupaj sva se zahvalili Bogu za Njegovo milost in mir. Videla sem, da se je želela pokesati in obrniti stran od tega greha. In naposled ji je uspelo. Nekaj mesecev pozneje sem od nje prejela sporočilo, ker sem jo prosila, naj mi sporoči, kako se počuti. V pismu je zapisala, da je naredila, kar sem ji rekla, naj naredi. In rekla je; »Ney, presenečena sem, kako se je v zadnjih parih mesecih vse spremenilo. Vse, kar me je prej obremenjevalo, se je zelo zmanjšalo.« Bila je v krempljih greha, ampak zunaj milosti. Ko se je ponižala pred Gospodom in pred mano in je prinesla svoj greh v luč Božje milosti, jo je tam srečal Bog.

Verjemi in prejmi

Hebrejcem 4,13 pravi: »Ni je namreč stvari, ki bi bila nevidna pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.«

Rimljanom 5,20 pravi: »Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost.« Božja milost je prisotna, ampak vanjo moramo verjeti, da jo lahko prejmemo. Verjeti moramo Bogu, ki nam je dal Svojo Besedo, da nam je Njegova milost na voljo; le tako jo bomo prejeli. Nekdo je rekel, da obstaja en pogoj, kateremu se ne moremo izogniti, in ta mora biti izpolnjen, če se želi oseba spremeniti. Pogoj je, da verjameš v Božjo milost. Bogu se moram odzvati v resnici in On se bo odzval nazaj.

Če verjamem, da lahko Bogu popolnoma zaupam, če verjamem, da Njegova ljubezen obstaja, da je Njegova prijaznost popolnoma iskrena, da Njegova skrb zame res pomeni življenje v obilju, potem bo Bog naredil to, kar je v Njegovi naravi: segel bo proti meni in me našel, ne glede na to, kako globoko v sebi živim. Njegova milost me lahko spremeni. Njegova milost se lahko dotakne najglobljih motivacij mojega srca in me spremeni v novo osebo. In to je tisto, kar Bog želi narediti za nas. Bog pravi: »Svoje postave bom dal v njihov razum, v njihova srca jih bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo.« (Hebrejcem 8,10)

Bog bo po svoji milosti naredil stvari v našem srcu, ki jih zunanja postava nikoli ne bi mogla.

2 Korinčanom 3,18 pravi: »Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu – se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha.«

Sprememba je proces. Ko zaupamo Bogu in Njegovi besedi, mu dopuščamo, da spremeni naša srca in misli. Ampak razumeti moraš, da se ta sprememba ne zgodi naenkrat; to je proces.

Lewis Sperry Chaffer je napisal zelo obširno knjigo o milosti. V njej je zapisal tako: »Neizmerno pričevanje Božje besede je, da je vsak vidik odrešenja in vsak blagoslov njegove milosti pogojen s tem, kar nekdo verjame.«

Bog nas spremeni po svoji milosti

Kako potem lahko izkusimo Božjo milost? H Gospodu pridemo v svoji šibkosti, nesposobnosti, v svojem grehu in neuspehu. Odločimo se, da bomo verjeli Njegovi ljubezni in zmožnosti, da nas spremeni, medtem ko počivamo v Njegovi milosti. Rezultat vsega tega je, da rastemo.

2 Peter 3,18 pravi: »Rastite pa v milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa.«

V zgodbi o izgubljenem sinu v Luku 15 je izgubljeni sin zapustil dom, zapravil očetovo premoženje in se potem zavedal svoje potrebe ter očetove prijaznosti. Luke 15,17–19 pravi: »Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹« Sin se je ponižal, vstal in šel proti očetu. Ko je prišel do njega, je bil odkrit. Ampak starejšemu bratu to ni bilo všeč. Starejši brat, ki se je jezil zaradi očetove milosti, predstavlja legalno oziroma legalizem. Starejši brat je rekel, da se mlajši brat ni držal postave in si zaradi tega ne zasluži očetove milosti. Ampak oče je imel kljub temu svojega izgubljenega sina zelo rad, ne glede na to, kaj je naredil.

Odnos z Bogom je bolj mogočen kot postava. Satan bi raje videl, da smo povezani s postavo v legalizmu, da bi se vedno znova počutili krive in obsojene. Ampak Gospod pravi v Rimljanom 8,1: »Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu.« Pod Božjo milostjo imamo več kot samo svoje vire. Imamo Božjega Svetega Duha, ki nam omogoča, da delamo Njegovo voljo. Življenje v Božjem Duhu pomeni, da se vsak trenutek zavedamo Njegove milosti. Življenje v Božjem Duhu pomeni, da vemo, kdaj nam spodleti in da se vedno znova vračamo k Bogu. Rastemo takrat, ko prevzamemo odgovornost za naš greh in prosimo Boga, da nas spremeni.

Jezus je umrl na križu za naš greh, našo slabost. Mi smo bili krivi in on je plačal za našo krivdo. Ko priznamo naše grehe, poskrbimo za to, kar je narobe in za kar je Jezus plačal na križu. Biti Božji moški ali ženska pomeni, da smo ponižni in iskreni glede našega greha, da sprejmemo Njegovo milost in rastemo.

John Powell je rekel: »Mislimo, da se moramo spremeniti, da moramo rasti in biti dobri, da bomo ljubljeni. Ampak resnica je, da smo ljubljeni in prejmemo Njegovo milost zato, da se lahko spremenimo, da lahko rastemo in smo dobri.«

Ozdravljenje v našem življenju je omejeno do meje, kar želimo razkriti (Bogu). Če želimo rasti, se moramo držati obveze resnice. Božja milost nam daje svobodo, da se soočimo z Bogom in resnico o sebi v luči Božje besede. Vedoč, da smo popolnoma ljubljeni in sprejeti pri Bogu, nas kliče k sebi, da nam lahko pomaga izkusiti svobodo (Janez 8,32) in življenje v obilju (Janez 10,10).

Nič več obsojanja

Spomnim se mlade ženske, ki je prišla k meni na posvet. Glede na njen opis je bil njen trebuh zvezan v vozle, njena krivda je bila neznosna in ni mogla spati. Počutila se je obsojeno, bilo jo je zelo strah in bila je ponižana. Tako se je počutila, ker je bila vpletena v nemoralnost. Vedela je, da Božja beseda pravi, naj ne počne tega, kar je počela. Ujeta je bila v mrežo in bala se je komur koli povedati, ker se je bala zavrnitve. S sklonjeno glavo mi je zaupala celotno zgodbo. Ničesar ni izpustila, ker je potrebovala pomoč. Resnično je obžalovala svoj greh in želela se je pokesati. V moji prisotnosti je priznala svoj greh Gospodu in prejela Njegovo odpuščanje in milost. Pozneje mi je povedala, da je bila na začetku posveta v notranjem čustvenem zaporu in da je namesto zavrnitve našla ljubezen in sprejetost.

Nekaj mesecev zatem sem prejela pismo. V njem je pisalo tako: »Moje verige so odpadle, vrata grajske ječe so se odprla in z mene se je dvignilo 1000 kilogramov bremena. Imela sem občutek svobode in osvežitve. Ko sem bila v tvoji prisotnosti, nisem storila ničesar. Ampak ti si. Pokazala si mi, kdo si. Pokazala si mi Božjo ljubezen, sprejetost in odpuščanje.« Takrat sem jo prosila, naj mi da svojo besedo, da bo ostala čista. Rekla je, da se ji ta odgovornost nikoli ni zdela kot breme. Počutila se je varno, ker je dala besedo osebi, ki ji je pokazala milost. Pomoč je našla tudi pri drugih ljudeh in s tem začela razumevati svoje potrebe. Rekla je, da je milost, po tem ko jo je izkusila, postala več kot samo teologija.

Postava, ki je dobra, sveta in popolna je odkrila njen greh kot ogledalo. Ponižala se je in priznala svoj greh. Resnico je povedala sebi, meni in Gospodu. In s tem je prejela milost, ko jo je potrebovala. S tem, ko je prinesla svoj greh v luč in h Gospodu v ponižnosti in resnici, je dovolila sebi prejeti Božjo milost. Zaživela je v svobodi in začela rasti.

Razmislite o svojih področjih, kjer se počutite obsojenega ali pa se bojite zavrnitve, kjer se ne počutite popolno. Tisto, kjer ne izpolnjujemo Božje postave, moramo prinesti h Gospodu v ponižnosti in resnici. Ničesar nam ni treba skrivati. Ne rabimo niti lagati niti biti obsojeni.

»Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti. Kar je bilo namreč nemogoče postavi, ker je bila zaradi mesa brez moči, je Bog uresničil s tem, da je poslal svojega sina v podobi grešnega mesa; da bi premagal greh, je obsodil greh v mesu. Zapovedi postave naj bi se tako izpolnile v nas, ki ne živimo po mesu, ampak po Duhu.« (Rimljanom 8,1–4)

»Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.« (1 Peter 5,5–7)

»Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse … Kdo bo obsojal? Jezus Kristus, ki posreduje za nas … Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje in niti angeli, poglavarstva, sedanjost, prihodnost, moči, visokost, globokost niti kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« (Rimljanom 8,31–39)

1. Free For The Taking – The Life-Changing Power of Grace, by Joseph R. Cooke (out of print)

Excerpted by permission from the book, Faith Is Not a Feeling, by Ney Bailey.
Dodatno branje: Changes That Heal, Dr. Henry Cloud. Zondervan

Imam vprašanje …

Pošlji stran prijatelju …